En teden je mimo, RIMYI Pune, Julij 2019

…začelo se je s proslavo, veličastno, štiridnevno za g.Prashantov 70. rojstni dan. Ujela sem zadnja dva dni. Iz jutranjega letala s pristankom ob 4.45 v Mumbaij-u, čez imigrantski postopek, v taksi, čez napol poplavljeno mesto, z zastoji na cestah v Pune, se je pot podaljšala že na 26 ur. Ni ravno mačji kašelj, ampak se splača in vedno znova opraviči vse razloge za obisk Ramamani Iyengar Memorial Yoga Instituta. Tokrat tretjič. Kot pravijo, v tretje gre zlahka in zaenkrat gre vse v to smer 🙂

Napredovala sem! Z boljšo sobo, v 1. nadstropju. Tokrat me žaba v kopalnici težko preseneti, razen, če pride z dvigalom. Ampak v Indiji je vse mogoče, nikoli ne veš! Do inštituta imam le 15 korakov. V monsunskih nalivih vsak korak na poti šteje :). Namesto mreže proti komarjem nad posteljo, (v katero so se običajno zatekli komarji), imam komarnike na oknih, le na tistem, ki se odpira, ga ni. Ups, bom preskočila detajle. Namesto plastične posode, je tokrat keramična in čista. Hrana dostavljena, miza pospravljena, jaz pa sita in vesela 🙂 Še veliko bi lahko napisala na to temo, svetlega in temnega. Čeprav moja zavest izbere vedno rožnata očala, da je realnost bolj prizanesljiva. Da mi je lažje, da se ne soočam, da zbežim…tako moj-tvoj- naš um deluje. Z različnimi filtri zameglimo realnost, jo obdelamo v lastnem “fotošopu”, dodajamo kontraste, svetlobo, itd. , samo da soočenje ne bi bilo prehudo, da se sklada z našimi načeli, predstavami, iluzijami in zablodami.

Hm, čas je za opazovanje, sprejemanje stvari takšne kot so. Brez modnih dodatkov in čutnih obližev. Čas je za izdih, ali kot bi rekel g.Prashant Iyengar, da z izdihom izbruhamo vso umazanijo in toksine iz sebe, da z izdihom očistimo svoje telo in svojo zavest, da postane vedno bolj sublimna, plemenita.

In o njem sem želela pisati, o g.Prashantu Iyengarju, sinu B.K.S Iyengarja. O njem, ki sebe opiše kot čudnega in “out-of-box person”. O njem, o katerem ne vemo veliko, ko pa ga poslušamo in beremo, ga težko razumemo oziroma ga sploh ne. V nas ustvarja dvome, zmedo in neskončno admiracijo. Ker zna pogledati na svari iz popolno drugačnega zornega kota. In ne samo iz enega ampak iz več. In s tem vedno znova, vse kar mislimo, da vemo, postavi pod vprašaj. In kot pravi, sta zmeda in nerazumevanje nujna in potrebna. Sta prvi korak k spoznanju. Šele tako smo odprti, da lahko pogledamo z čistim umom, brez filtrov in obližev.

O njem sem se namenila pisati, ampak za danes bo dovolj. Ura je pozna, disciplina pa grozna :). Vstajam malce čez pet. Še bolj zgodaj kot, če nisem na počitnicah. Kdaj sploh so počitnice? Oziroma kdaj sploh niso? In kaj beseda po-čitnice ali spočit-ni-ce sploh pomeni…počitnice za sebe, na sebi, sama zase, tako nekako se začne oziroma konča 🙂

…nadaljevanje sledi; čas je relativen, strpnost in ponižnost pa glavna aduta!