Filozofija

Foto: Irena Herak 

Jogo kot sistem filozofije je že v II. stoletju pred našim štetjem razvil Patanjali in jih ubesedil v Joga sutrah. Sistematično jih je razdelil na osem vej (ash-osem, anga–veja):

  • Yama (etična disciplina)

Prva veja, Yama, se nanaša na naše etične dolžnosti s fokusom na naše obnašanje in načinom obnašanja do drugih. Tu prevladuje zlato pravilo: bodi do drugega tak, kot si želiš, da bi bili drugi do tebe!

Ahimsha – nenasilje

Satya – resnicoljubnost

Asteya – onemogočanje kraje oziroma težnje po prilaščanju tega kar nam ne pripada

Brahmacharya – neodvisnost od spolnih in drugih čutnih užitkov

Aparigraha – onemogočanje pohlepa oziroma težnje po prilaščanju tega česar ne potrebujemo

»Ahimsa-satyasteya – brahmacaryaparigraha yamah.« – Yoga Sutras, I/30

  • Niyama (samodisciplina)

Niyama, druga veja, govori o samodisciplini, ki naj bi postavila temelje jogijskemu življenju. Ti temelji so:

Saucha – čistost telesa in duha

Samtosa – zadovoljstvo in umirjenost

Tapas – askeza, samodisciplina, urjenje

Svadhyaya – preučevanje svetih spisov

Isvara pranidhana – predanost bogu

»Sauca-samtosa-svadhyayesvara-pranidhanani niyamah.« -Yoga Sutras, I/32

 

  • Asane (telesni položaji)

Po jogijskem razumevanju je telo tempelj duše zato je pomembno, da za njega skrbimo in tako napredujemo v našem duhovnem razvoju. Z vadbo asan razvijemo samodisciplino in zmožnost polne koncentracije, kar je pogoj za meditacijo. Položaj naj bo miren in udoben.

»Sthira-sukham asanam.« – Yoga Sutras, I/46

  • Pranayama (dihalne tehnike)

Četrta veja govori o pomembnosti dihalnih tehnik, ki povezujejo dihanje z umom in čustvovanjem. Dobesedno pomeni pranayama »povečanje življenjske sile«. Jogiji verjamejo, da nima le regeneracijske moči v telesu, ampak podaljšuje življenje.

»Tasmin sati svasa-prasvasayor gati-vicchedah pranayamah.« – Yoga Sutras, I/49

  • Pratyahara (neodvisnost čutil od zaznavanja zunanjih dejavnikov)

Peta veja, Pratyahara, nas uči gojiti nevtralnost od čutnih zaznav. Z zavestnim trudom usmerjamo naše zaznavanje stran od zunanjega sveta in stimulansov. To nam omogoča kultivacijo nenavezanosti na čutne zaznave ter usmerjenost na našo notranjost. Tako lahko stopimo nazaj in od daleč pogledamo naše navade, ki so mogoče za nas škodljive ali nas ustavljajo pri duševnem razvoju.

»Sva-visayasamprayoge citta-svarupanukara ivendriyanam pratyaharah.« – Yoga Sutras, I/54

  • Dharana (zbranost in zmožnost nadzorovanega usmerjanja pozornosti)

Kot je vsaka veja priprava na naslednjo stopnjo, tako je tudi Pratyahara, koncentracija, predpriprava na Dhyana-o, meditacijo. Pri urjenju koncentracije se učimo ustaviti miselni proces medtem, ko je naša pozornost usmerjena le na eno stvar (mesto v telesu, božanstvo, mantro).

»Desa-bandhas cittasya dharana.« – Yoga Sutras, II/1

  • Dhyana (meditacija, kontemplacija)

Meditacija je neprekinjen tok koncentracije. Medtem ko je Dharana enosmerna točkovna koncentracija, je Dhyana stanje delovanja s polnim zavedanjem in fokusom. V tem stanju je um utišan.

»Tatra pratyayaikatanata dhyanam.« – Yoga Sutras, II/2

  • Samadi (stanje skupne zavesti)

Patanjali opisuje končno fazo, Samadi, kot stanje ekstaze, ko se v globoki kontemplaciji zavedamo le predmeta meditacije, ne pa uma. V tem stanju pride do zavedanja povezanosti z bogom in medsebojne povezanosti z vsemi živimi bitji. To nam prinese stanje popolnega miru in sprejetja.

»Tad evarthamatra-nirbhasam svarupa-sunyam iva samadhih.« – Yoga Sutras, II/3